Brez idej

Že trikrat sem probala začet ta post in vedno znova zbrisala, ker se mi nič ne zdi primerno. Vedno samo razmišljam o tem kako čudne stavke tvorim in nikakor nisem za pisanje. Rada berem druge bloge, ker mi je njihovo pisanje všeč, ampak sem prepričana, da svojega ne bi brala če bi bila nekdo drug. No pa sej moj tak ni poznan.. važno, da ga vsaj Tjaša bere in ene 3x na leto (tolkrat kot js kej napišem) tudi kaj komentira :).. Vem da mi pisanje ni šlo že v srednji.. Vedno sem se tako matrala, da sem skupaj spacala kak spis in zraven včasih tudi skoraj dobila živčni zlom. Pač nismo vsi za vse, ne :)? Sej ne rečem.. včasih mi je uspelo napisat tudi kej dobrega ampak sem rabla res čas..

No drugače smo pa že v leto 2009.. sej to mnda že vsi veste ne:)? Nisem se preveč veselila tega leta začetka leta 2009, ker sem vedela, da to pomeni povratek v Ljubljano po prečudovitih dveh tednih doma. In res mi ni bilo prijetno. Počutila sem se kot takrat ko sem prvič šla v Lj (no sj niti tak daleč nazaj.. oktobra namreč:) ).. Ampak sem se v teh dveh tednih doma tako razvadila in nalenarila, da rees nisem želela nazaj v prestolnico.. Zavedala sem se tudi tega, da me čaka približno en mesec napornega dela za fax.. Vsak dan v tem tednu sem razmišljala samo o tem kako bi bila raje doma in zakaj nimam faksa bližje, da bi lahko jedla in spala doma.. Verjamem, da me marsikdo ne razume in verjamem tudi, da marsikdo ni tako navezan na dom kot sem js zadnje čase.. Ampak hvalabogu je tu že četrtek in grem samo še enkrat spat potem pa takoj po faksu domooov.. jeeej ;)

Drugače sem pa cele počitnice, kot sem že povedala, zelo lenarila.. Na začetku sem še imela v mislih, da se bom v drugem tednu počitnic začela učiti, ampak sem to misel kmalu opustila, ker sem vedela, da tako pač ne gre :). Sicer nisem dneve preživljala za računalnikom, ampak zato nič kaj boljše, pred televizijo, ker sem delala družbo očetu, ki mora cele dneve ležat zaradi poškodovane noge.. Ampak seveda mi ni blo težko ;). Vsaka 2 dni sem šla v knjižnico, kjer sem si sposodila nekaj dvdjev, katera sva potem skupaj pogledala..

Naužila sem se tudi mojih malih vragecov. Zalo sem sicer videla samo enkrat pa še to bolj na hitro, ker jo vedno mahnejo v Ljubljano al pa kam kadar Ria pride na obisk :(.. Sem pa zato toliko več časa preživela z mojo Hano ;) pravi mali cukrček. En dan sem čist po naključju šla z njo v Novo mesto (no ja.. nismo šle same :P), kdaj je prišla tudi k nam in pa tud js k njej.. Te male se pa res ne moreš naužit, ker je tak mali srček (ohh kolk ljubkovalnic sem že zdej uporabla.. mi bo kr že zmankal:)), ki vedno znova preseneča. Zdaj samo še čakam, da začne še malo bolj govorit, ker so zaenkrt njene najbolj pogoste besede le: "mamiiii" "babiii" pa včasih tudi "atiii". Včasih jih uspe rečt tud kej takga kot teta pa zdi se mi da je tud že začela ponavljat za nami.. tak da se iz njenih ust sliši kdaj tudi kakšna popačenka :). Ampak ni lepšega ko reče "mamiii" s tak lepih malim glasekom :) zihr se more mamica ful dobr počutit ko to sliši :). Js se še spomnem, ko je Zala prvič rekla Ija (to je namreč Ria za njo :P) in sem bla tkoo vesela pa še lih tak dober moment je zbrala, ker vem da sem bla takrat neki žalostna ampak so me njene besede takoj v dobro voljo spravle :). Hjooj.. oboožujem otroke.. Sem že to kdaj povedala? No ja nisem, ker skor nč ne pišem, ampak verjetno tisti, ki me poznajo to že vejo.. Pa tudi to, da sem si včasih želela biti vzgojiteljica :).. sej si še vedno ampak mam nekak višje cilje kao.. Sam še vseen če mi ne uspe nardit faksa sem še vedno lah vzgojitelca nekoč.. Pa še tak bi se lah naučila klavir igrat :)..
Uff sem zabluzila.. Moj prvotni namen posta je bil čisto nekje drugje ampak zdaj nisem pripravljena na to.. mogoče kdaj drugič.. nostalgija pač..

Seveda pa ne smem pozabit svojim zvestim bralcem (Tjaša tebi.. če sploh bereš :P ) zaželet vsega lepga v novem letu, naj bo takšno kot si sami najbolj želite ;)!